Znamenitosti

Kar nekaj znamenitosti in posebnosti je povezanih z našim Boštanjem. 

Po sredini naše krajevne skupnosti poteka 46. vzporednik - ki je edini celostopenjski vzporednik v Sloveniji.

Posebnost je rastišče rumenega sleča, pa običaj petja Sv. Jurija, spomladanski drst podusti v reki Mirni, "mrtvi most nad železnico"- zapuščina iz leta 1940, ko so nad železnico nameravali zgraditi nadvoz, železobetonski most v Jelovcu iz konca tridesetih let, kamniti most savske vlečne poti, ki je bil pred več kot 300 leti na Logu izdelan iz klesanega kamenja, številni peskokopi sredi polja, ki so danes opuščeni, pa opuščeni rudnik premoga za Grahovico... V kraju so našli številna arheološka najdišča, zakladi preteklih časov pa so shranjeni po galerijah in muzejih doma in v tujini.

Budno oko poznavalca bi opazilo še kaj. Ponosni smo na naše posebnosti, po katerih se razpoznavamo tudi v širšem prostoru. Nekatere podrobnosti navajamo.

NARAVOSLOVNA POT AZALEJA
Naravoslovna pot Azaleja Boštanj je krožna pot, ki na svoji 6 kilometrov dolgi trasi združi za Boštanj in Posavje značilne žlahtnosti narave. Osrednja posebnost poti je rastišče rumenega sleča ali azaleje na gozdnatem griču nad središčem kraja, ki se že od srednjega veka imenuje Gavge. Poleg te botanične naravne vrednote državnega pomena pojasnjevalne table na poti predstavijo še sadjarstvo z avtohtono Sevniško voščenko, čebelarstvo, gozd ter neprecenljivo bogastvo vode, bodisi v obliki številnih studencev kot zlasti z omembo reke Mirne, kjer so nekdaj Boštanjčanke z golimi rokami lovile ribe med njihovim drstenjem. Kar se ni dalo takoj porabiti, so ribe sušile za kasnejšo rabo, iz česar so nastale bogate jedi. Prikaz tega tradicionalnega opravila vam po predhodnem dogovoru pripravijo v okviru društva Azaleja. Ob obisku poti imate možnost nakupa jabolk, medu in proizvodov sadjarstva in medičarstva.

Geografska navodila za pot
Začetek poti je pri Osnovni šoli Boštanj, kjer stoji velika tabla z zemljevidom poti, tu dobite osnovne informacije, osvežilne pijače in prigrizek. Pot vodi v središče naselja Boštanj, kjer se pred župniščem spusti do vodnega izvira pod cerkvijo, ki je bilo včasih boštanjsko perišče, imenovano Vejar. Od Vejarja nas v krajši krožni smeri pot pripelje zopet do travnika ob župnijski cerkvi, kjer nas ob zgledno u rejenem čebelnjaku opisna tabla seznani s pomenom sadjarstva in čebelarstva za Boštanj in celotno Posavje, še posebej pa predstavi avtohtono sorto jabolk Sevniško voščenko. Od župnijske cerkve nas pot pelje navkreber mimo pokopališča proti gozdu nad naseljem v smeri jugozahod. Prev vstopom kolovoza v gozd nas tabla opozori na rastišče Azaleje Pontice, ki je poleg še manjšega rastišča nad Tržiščem edino naravno rastišče te grmovnice v Sloveniji. Skozi gozd po kolovozni poti se povzpnemo do vrha griča, ki se vse od srednjega veka imenuje Gavge, kar priča o tem, da so na tem mestu nekoč stale vislice. Od tu se pot spušča nazaj po drugi strani griča v naselje Boštanj. Ob robu njiv se pot nato skozi z grmovjem in gozdom poraščen breg spusti do potoka Grahovica in reke Mirne, kjer je nekoč potekal ribolov rib z golimi rokami ter sta ob jezu obratovali žaga in prva elektrarna na vodni pogon, o čemer spregovori opisna tabla. Pot se od tu naprej nadaljuje skozi Dolenji Boštanj in zaključi na začetni točki v Boštanju. Pohod je razgiban, vendar nezahteven.

Po prehojeni poti Azaleja si lahko privoščite kosilo v eni izmed lokalnih gostiln. Popoldan pa predlagamo obisk povsem bližnjega mesta Sevnica, ki ga najbolje prepoznate po mogočnem Gradu Sevnica nad reko Savo. Počitnikovati in se ukvarjati z aktivnostmi v naravi pa je mogoče v okoliških zidanicah, ki ji rezervirate na portalu www.tvz.si

Dodatne informacije: Janez Levstik, Krajevna skupnost Boštanj, 051/ 636 246, www.dozivljaj.si, dozivljaj@kstm.si

RASTIŠČE RUMENEGA SLEČA
Stezica mimo pokopališča v Boštanju, nad farno cerkvijo, nas pelje v gozd nad vasjo. V srednjem veku so tam obešali ljudi, zato kraju še danes pravimo Gauge. Pred drugo svetovno vojno so tu napravili nemško pokopališče, takrat pa je bil menda sem prinešen tudi rumeni sleč - "Rhododendron luteum", redka botanična vrsta opojnega vonja. Danes so se grmički dišeče azaleje razbohotili čez ves gozd in ob koncu aprila in v začetku maja, ko cveti, privabi številne občudovalce in sprehajalce iz bližnje in daljne okolice. Značilen vonj redke rastline pri nas, med cvetenjem veter prinese do Boštanja.

Od maja 2006 so ob vhodu v gozd z rastiščem postavljene informativne table, ki obiskovalce opozarjajo, da gre za zaščiteno rastišče rumenega sleča.

Rastlina uspeva v zakisanih, mešanih gozdovih, v Sloveniji v gozdu nad Boštanjem in v Brusnicah pri Novem mestu. Sicer pa je grm pogost na strnjenem ozemlju v vzhodni Evropi, po gorah južno in vzhodno od Črnega morja, ob Kavkazu ter v Taurusu v Mali Aziji. Rastlina je upodobljena tudi v grbu Boštanja.

Boštanj in rumeni sleč (prispevek Romane Ivačič)>>>

PETJE SVETEGA JURIJA
"Hvaljen bod Jezus, Marija,
dober večer vam Bog daj,
vsa nebeška kompanija,
vernim dušam sveti raj.

Prej ko mi vas zapustimo,
vošmo vam še lahko noč,
svetga Jurja naprosimo,
naj vam pride na pomoč."
(del pesmi, kot jo pojejo v Boštanju)

Poslušajte, kako zapojemo jurjevi pevci v Dolenjem Boštanju (23.4.2017).

Petje svetega Jurija je dediščina naših prednikov, ki so običaj, značilen za Boštanj in okolico, prenašali iz roda v rod. Pesem ni bila nikoli izpeta, čeprav se isto besedilo ponavlja od hiše do hiše, iz leta v leto. Tradicijo "petja Jurja" ohranja več jurjevih skupin: v Boštanju, Dolenjem Boštanju, na Preski, Konjskem, Lukovcu, Logu, Okiču in Kompolju. Boštanjski mladeniči in možje se brez posebnih vabil zberemo vsak na svojem mestu v noči iz 23. na 24. april, na predvečer, ko goduje sv. Jurij. Vsaka skupina je vokalno zasedena vsaj s tremi glasovnimi skupinami, saj je bilo na boštanjskem področju običajno triglasno petje: "naprej", "čez" in "bas". Vsaka skupina šteje okoli 10 pevcev, med njimi pa je tudi "hur", pobiralec jajc, ki jih darujejo ljudje. Pesem so etnologi posneli že pred mnogimi desetletji, besedilo pesmi pa je vezano na življenje sv. Jurija, s prošnjo za njegovo pomoč. Pretežni del finančnih darov, ki jih prispevajo gospodinjstva, pevci danes darujemo za humanitarne namene in namenimo za kakšno družabno srečanje, v Dolenjem Boštanju pa skrbimo za lično kapelo, ki je kraju v ponos (na sliki). Kapelica stoji na mestu nekdanjega lesenega znamenja in vodnjaka, krajani, izgnani v 2. svetovni vojni, so jo po zaobljubi za srečno vrnitev postavili v čast in zahvalo svetemu Juriju. Gradnjo kapelice je v letih 1995 in 1996 po idejni zasnovi Rudija Stoparja vodil Ciril Udovč, tudi kip Sv. Jurija je delo domačina, Petra Zupančiča.

CERKVE, KAPELE IN ZNAMENJA, JASLICE V FARNI CERKVI
Tako kot po celi Sloveniji, je tudi Boštanj z okolico posejan s cerkvami, kapelicami in znamenji, ki izvirajo iz daljnih preteklih obdobij. Farna cerkev v Boštanju ob Božiču še posebej zaživi. Na praznični večer mešani cerkveni pevski zbor, neprekinjeno od leta 1989, izvaja tradicionalni božični koncert, ki je še posebno lep in doživet zaradi jaslic, ki v soju nešteto lučk in animacij, miniaturnih maket boštanjske arhitekture in slikovite krajine, cerkva in betlehemske skrivnosti privabi mlado in staro, od blizu in daleč. Kar nekajkrat so o boštanjskih jaslicah poročali tudi lokalni in nacionalni mediji.

Podoživite jaslice narejene v farni cerkvi v Boštanju (Božič 2014):

LOV PODUSTI NA DRSTIŠČU V MIRNI V DOLENJEM BOŠTANJU
Reka Mirna, ki teče skozi Dolenji Boštanj in se tam izliva v Savo, je bila bogata z ribami. Tudi danes ob Mirni ribarijo navdušeni ribiči, samo manj jih je kot včasih. Spomladi, okoli velike noči, se na Mirni prične težko pričakovana atrakcija: drst podusti. Včasih je bil drst za krajane Boštanja priložnost zaslužka, ribe iz Mirne so se potem v velikih vrečah tovorile na sejme in tržnice vse do Ljubljane in Zagreba. Lovile so predvsem ženske, ob večerih so "zajezile" reko in z rokami iskale ribe po vodi in jih metale v pripasane "lavške" - posebej prirejene vreče iz jute. Dekleta in žene so se po kakšnih 10 minutah pogrele ob ognju, potem pa spet poskusile. Pripovedi naših starih mam so še danes polne doživetij in nostalgije po lepih večerih in nočeh... (slika). Tudi danes ribe spomladi še priplavajo in se drstijo. Pravijo, da jih je vse manj, pa tudi lovimo jih ne več. No ja, vsaj tako kot včasih ne.

MIRENSKA JAMA
znana tudi kot "RAJA PEČ", "VRANJA PEČ" ali "RAJNA PEČ"

Mirenska jama leži v Zapužah pri Dolenjem Boštanju, blizu reke Mirne, ob kateri teče tudi železniška proga Boštanj - Jelovec. Žal je dostop do jame otežkočen, jama pa je, zaradi možnih poškodb, zaščite izvira pitne vode za bližnje prebivalce in preprečevanja vandalizma, zaprta. Verjetno je tudi premalo atraktivna, da bi privabljala obiskovalce, čeprav je v njej nekaj kar lepih "dvoran in hodnikov", v katerih ne manjka zanimivih kapnikov in netopirjev. Skozi jamo teče potok ob katerem je naplavina iz drobnih kamnov (slika desno, vir B. Dremelj, 2014).

V jami je nekoč živel puščavnik. Po zgodbi, ki jo pripovedujejo domačini, se je kot logar zaljubil v gospodarjevo hči. Ker je oče tej zvezi nasprotoval in jih je našel skupaj, ga je želel ustreliti, pri tem pa je vmes skočila njegova hči in je tako ustrelil njo. Po pričevanju Vide Križnik - domačinke iz Zapuž, je puščavnik med drugim pisal pesmi. V jamo se je spuščal po dvojnih lestvah, v steni jame pa je imel narejeno vdolbino za ležišče in kurišče. Z vaščani je imel dogovor, da lahko hrano zase vzame iz njiv. Kruh je dobil pri Zajčevi mami (Radenšek), mleko pa pri vaščanih. Bil je ljudski človek – ni bil samotar. Tako je bilo do 1940, ko so vaščane pregnali. Bil je srednjih let, pristal pa naj bi v sirotišnici. Menda je prišel iz Slovenj Gradca.

VINSKE GORICE IN ZIDANICE
"Vinograd je Dolenjcu vse, pa naj zraste v njem še taka kislica." je nekoč zapisal Božo Račič - Kume, velik prijatelj Boštanja in njegove kulture.

Danes vinogradniki po boštanjskih gričih, po vinskih goricah Topolovca, Dobja, Apnenika, Okiča, Ravn, Zavin, Jablanice, Novega grada, Mrtovca, Poganke, Laz in ostalih, pridelujejo dobro žlahtno kapljico. Že včasih so tod znali pridelovati dober cviček. O tem obstajajo pisni zapisi, stari tudi več kot 100 let. Danes umni kletarji, tudi po zaslugi strokovnega dela aktivnega Društva vinogradnikov Sevnica-Boštanj, pridelujejo ne samo cvička, ki je leta 1997 okronal boštanjčana Alojza Zalaščka kot "Kralja cvička" cele Dolenjske, temveč tudi odlična bela in rdeča sortna vina, ki posegajo tudi v vrhunski razred. Ob rezi, spomladanskih in poletnih delih v vinogradih, trgatvi, ob Martinu, pa še kdaj, je tod veselo. Med brajdami in trtami, stezicami in zidanicami, si človek spočije dušo in okrepi duha.

Če vas pot popelje med zidanice in vinograde po obsijanih hribčkih nad Boštanjem, boste srečali prijazne ljudi. Na mizo bodo prinesli majoliko s cvičkom, posebnežem iz Dolenjske, ali pa kakšnim drugim vinom, ki je kletarjem v ponos. Žlahtni sad vinske trte bo dopolnil košček domačega kruha in rezina slanine ali domače klobase.
Več o vinogradništvu v naši Krajevni skupnosti, najdete na spletni strani Društva vinogradnikov Boštanj-Sevnica.