Boštanj nekoč

NAŠE KORENINE

Na območju Boštanja se je človek naseljeval in živel od prazgodovinskih obdobij dalje, o tem pričajo številne arheološke najdbe materialnih sledi iz vseh obdobij: prazgodovine, bronaste dobe, največ pa jih je iz železne dobe in rimskega obdobja. Naši predniki so iz svoje pradomovine semkaj prinesli svojo pogansko vero, v krščanstvu pa so našli nove kulturne vrednote in moralne temelje za svoje življenje. Skozi Boštanj, je ob Savi vodila pomožna rimska cesta v smeri Novo mesto - Celje, katere ostanki so vidni še danes.

V knjigi "Boštanj 800 let" je kipar in pesnik, Rudi Stopar, zapisal o svojih spominih na Boštanj - nekoč, v času njegovega otroštva in mladosti, ki jo je preživljal v Boštanju, med drugim tudi tako:

Čudovita imena krajev, poti in končno družin... Poštaj, kot so Boštanj imenovali domači, Dleja vas - Dolenji Boštanj, Goreja vas - Gorenji Boštanj, Gorejnpule, Dolejnpule, na Dolinarjevem, Na Selah, pr' Crklan, pr' Babc, na Brudu, Bačka, Globela, Globovšk, Pugl, Redna, Gradičk, Vejar - pod cerkvijo, kjer so gospodinje prale. Globela, strma cesta v Boštanj iz Dolenje vasi, kjer na vrhu čepi Turčkova domačija. Stari Turčk je nad škarpo pričakal sevniške Orle kar z brano. Globela je bila težava za vprege in samotežno vleko voz (pletena šajtrga), ki so jo morale pomagat vleč (forajtat) krave in voli. Grahovca, Kamrje - stara kamnita pot v Klanc do Vintarja, Draga - strma pot na Topolovec, Puše, mimo Gaug na Novi grad. Na Gaugah so v srednjem veku obešali ljudi, pred vojno pa napravili nemško pokopališče. Hodili so čez Kravjo dolino, Mali in Veliki Potovec, levo v Polžek in Novo Goro, desno na Vetrnik, Kremen, Vitovc, Simert, Jablanco, Zavine, Dolne, Drbogoje in Boben, menda po tem, ker so tam našlli vojaški boben, ki so ga pustili Turki... Kdo je dal imena krajem in družinam, ki polnijo še nepopisane liste knjige bivanja? Kaj vse pripoveduje življenje našega Boštanja?
Razvozlati bi bilo treba, od kod lepota imen: Lisec, Blatnik, Možic, Kmetič, Klavs, Šalamon, Trček, Kralj, Udovč, pa vezava domačih imen po kraju: Dulnsk - Androjna, Rednsk - Marolt, Vrhovsk - Možic, Volčjamsk - Železnik, Selsk - Simončič, pa domači nadimki Krult - Jekoš, Grudn - Podlipnik, Pr'Lukat - Glavač, Zajc - Redenšek, Brdul - Simončič, Crklan - Simončič, Podpadec - Zagrajšek, Pr'Kral - Stegenšek…

Pisni viri dokazujejo, da so naši predniki živeli na ozemlju KS Boštanj že (vsaj) pred 800 leti. Izvirni dokument, ki dokazuje obstoj Boštanja (Sawenstein) že leta 1197, je v arhivu Zgodovinskega društva v Celovcu. Prva omemba kraja se dejansko nanaša na dva fevdalca, ki sta bila ministeriala krške cerkve. Na koncu omenjenega dokumenta iz leta 1197 je pečat krške škofije. Na Rekštajnu, hribčku nad Mirno, nedaleč od Boštanja, je bil najden nagrobnik mlademu Rimljanu, ki izvira iz (približno) leta 1000. V srednjem veku je bilo območje Boštanja in okolice gosto posejano s številnimi gradovi in dvorci: Boštanj, Rekštanj, Gomila, Erkenstein, Jelša, Tariška vas, Lepi dob, Kompolje, Novi grad.

Prvi boštanjski grad je v bakrorezu leta 1679 upodobil Valvazor, ki je potoval po naših krajih. Od gradu je danes, na strmem pobočju nad Savo, ostalo nekaj ruševin, ostankov od obrambnega stolpa. Grad je bil namreč porušen in med 2. svetovno vojno požgan. Pod gradom je bila po letu 1734 zgrajena podružnična cerkev Sv. Nikolaja, ki je bila hkrati grajska kapela.  Mnogi boštanjčani še poznajo legendo, da je med porušenim gradom in cerkvijo skrivni rov. Do današnjih dni ga ni našel še nihče, saj je verjetno le plod domišljije. Kor cerkve pa je bil dejansko, z lesenim prehodom povezan s stanovanjskim objektom v bližini. Ko so v 2. svetovni vojni stanovanjski objekt, ki je stal na takrat Jakilovem posestvu požgali, se je po lesenem prehodu požar razširil še na cerkev. Cerkvica je bila pred leti, po zaslugi Vinka Golčarja, intenzivno prenovljena in blesti v novi, oz. stari prvotni lepoti.

Po tem območju so potekale pomembne transportne poti ob reki Savi, najden je bil (in ob gradnji hidroelektrarne potopljen) "rimski most", kasneje so flosarji po Savi transportirali les, pomembna pa je tudi prečna povezava med Celjem in Novim mestom, zato ne preseneča, da je bilo na tem območju 10 gradov, ki so gospodovali nad pomembnimi prehodi.

Tako kot nekoč z gradovi, so bili hribčki okoli Boštanja posejani tudi s številnimi cerkvami. Farna cerkev v Boštanju se omenja v 13. stoletju, na Kompolju pa potekajo obnovitvena dela ene najstarejših slovenskih cerkva. Preden je Boštanj postal samostojna župnija, je nekaj časa pripadal župniji Šentrupert na Dolenjskem, ki po nekaterih virih obstaja že od sredine 11. stoletja. Že leta 1503 je Boštanj imel župnika, leto 1509 pa šteje kot leto ustanovitve župnije. Prva cerkev v Boštanju je omenjena leta 1296. Po ustanovitvi župnije, leta 1509, so začeli graditi župnijsko cerkev, leta 1853 pa so zgradili veliko večjo, saj je bila obstoječa premajhna. Verjetno je bila že prva cerkev posvečena sv. Križu, tako je kot danes farna cerkev v Boštanju. Kar nekaj podružničnih cerkva je ohranjenih še danes.

Na enem izmed številnih gradov, na Tariškem gradu na Radni, so od leta 1907 do 1941 delovali Selezijanci, ki so mlade fante vzgajali za duhovniški poklic. Poleg bogoslužja so skrbeli tudi za družabno, kulturno in športno življenje v kraju (predavanja, dramske uprizoritve, godba na pihala, nogometni klub...). Mnogi, še živeči krajani, so obiskovali šolo v bivšem Tariškem gradu, kjer ima danes svoje prostore tovarna Siliko (prej pa Jutranjka). Okolica gradu je bila do nedavnega še zasejana s parkom številnih dreves in okrasnih rastlin.

1850. je bila v Boštanju ustanovljena osnovna šola (spletna stran OŠ - povezava), pouk se je sprva odvijal v mežnariji ob cerkvi. Objekt, znan kot "stara šola" pa je bil narejen v letu 1882 in še danes stoji, služi pa drugemu namenu. Število šoloobveznih otrok je po letu 1882 hitro naraščalo, tako da so bili Boštanjčani primorani prvotno postavljen objekt (slika desno) večkrat dozidati, v letu 1974 pa je bila na "gorenjem polju" v Boštanju postavljena nova osnovna šola, zgrajena s pomočjo samoprispevka krajanov Boštanja. Tudi nova osnovna šola je bila v letu 1996 razširjena in preurejena, tako danes zagotavlja uspešno vzgojno izobraževalno delo in optimalne pogoje za izvajanje pouka, interesnih dejavnosti, knjižnice, kuhinje, športnih aktivnosti in varstva za predšolske otroke.

Iz polpretekle zgodovine, ko so bili naši kraji pod Avstroogrsko državo, so ohranjeni mnogi pomniki, ki pričajo o časih vladavine Marije Terezije. V tistih časih je bila zgrajena železniška proga Sevnica - Novo mesto, ki danes povezuje Posavsko regijo z Dolenjsko prestolnico. V Boštanju sta bila postavljena dva "mrtva mostova" (eden še stoji), predvidena za izgradnjo nadnivojskega križanja ceste z železniško progo.

Ob reki Mirni stoji Jakilova žaga, ki je delovala  mnogo let, ob potoku Grahovica pa je stal Podlipnikov mlin, kjer so Boštanjčani mleli moko. Mlin je deloval tudi na Logu, na Novšakovi domačiji.

Pred 2. svetovno vojno so bila v kraju številna zelo aktivna društva, znana celo izven meja takratne domovine Srbov, Hrvatov in Slovencev. "Boštanjska voščenka" - jabolko, ki so jo vzgojili sadjarji, združeni v boštanjskem društvu, je danes upodobljena v boštanjskem grbu. Boštanjčani v Sokolskem društvu (slika: Sokoli iz leta 1922) so dosegali zavidljive rezultate na športnem področju, znani pa so bili kot kleni in ponosni Slovenci. V kraju so bili organizirani gospodinjski tečaji, strokovna predavanja iz kmetijstva in podobno.

Med drugo svetovno vojno so Boštanj in sosednja območja prišla pod nemškega okupatorja, italijanska meja pa je bila v neposredni bližini. Nemci so ob Savi in Sotli organizirali t.i. izselitveni pas, s čemer so Boštanjčanom prizadejali nepopisno trpljenje in boleča leta v izseljeništvu. Mnogi se niso vrnili. Izseljenci iz Boštanja in okolice so danes, skupaj z  izseljenci iz Slovenije, združeni v društvu, ki jih povezuje.

V Boštanju in njegovi okolici so od nekdaj živeli samosvoji in ponosni ljudje, zato še danes v nekaterih starih Boštanjčanih in pa tudi mlajših živi ideja o samostojni občini, kar je Boštanj nekoč že bil.

Čas po 2. svetovni vojni je bil zaznamovan s širitvijo in razvojem kraja, ki je najbolj opazen v zadnjih desetletjih. Krajani smo s pomočjo samoprispevkov, lastnega dela in pomoči države, zgradili lep kraj s potrebno infrastrukturo, na katerega smo ponosni. Hitro se razvijajo tudi bližnji zaselki, v katerih so našli svoj mir mnogi ljubitelj narave, ki svoj prosti čas porabljajo v vinogradih, sadovnjakih, travniku ali gozdu.

Po letu 2000, ko smo pričeli graditi hidroelektrarno na Savi in razvijati industrijsko območje s trgovskim kompleksom, v naš kraj še pogosteje prihajajo poslovneži, potrošniki in turisti.

"Kraj in čas se spreminjata - žal ali dobro, da tudi ljudje. Kraj ostaja bogat, živ, s povsem svojo človeško vsebino, ki mu jo puščajo za doto ljudje, ki odhajajo na koncu svoje poti. To je bogastvo, ki ga je treba ohranjati, zbirati in ob tem lažje živeti, da ne bomo postali mehanske lupine betonske in polivinilaste dobe."
(Rudi Stopar)

Zgodovina Boštanja in okolice je podrobno dokumentirana v knjigi "Boštanj 800 let", ki je izšla leta 1998. Knjigo lahko kupite v prostorih KS Boštanj v času uradnih ur. Cena knjige znaša 16,70 €.