"Pod težo neba,
kleči nad Savo Boštanj -
zibelka moja."

Rudi Stopar
 

Mogočna reka Sava, drugačna kot včasih - od revirjev umazana, danes že lepo čista, sestra rek Drave in Soče, reka, ki drsi čez ravnice, polja, prinaša dobroto ljudi iz Šmarčne in Kompolja v Boštanj, zajame izliv reke Mirne iz mirenske doline, poskrbi za drst podusti, sulca in drugih rib, ki so že močno ogrožene od velikih, požrešnih kormoranov, se vije pod mogočnimi mostovi, valovi čez Log in se izteka na jug Posavja, nosi s seboj prijaznost ljudi.

Iz davnine Boštanja poročajo o gradu nad Savo in njegovih gospodih boštanjskih iz 11. stoletja, pa o upornih kmetih iz leta 1515, o cerkvi Povišanja sv. Križa, ki se omenja že v 13. stoletju, o šoli, ki je bila ustanovljena 1850., o splavarjih na Savi, o težkih vojnih preizkušnjah, izseljencih med 2. svetovno vojno, pa o aktivnih društvih in o Boštanjčanih.

Danes smo ponosni na bogato dediščino naše preteklosti, na rumeni sleč, ki je botanična redkost tudi v Evropi, na pevce Svetega Jurija, ki ohranjajo staro tradicijo, na številna aktivna društva, na Boštanj in na ljudi, ki med Savo in Mirno, v posavski občini Sevnica, živimo in delamo.