Vaščani iz Okiča, v nedeljo 29. julija, vabijo na gasilsko veselico na Okič. Pred tem bo ob 15. uri na Okiču potekalo tradicionalno gasilsko tekmovanje za Memorial Toneta Simončiča. Od 17. ure vas bo zabaval ansambel Svetlin.

Gasilsko veselico pa organizirajo tudi boštanjski gasilci. Vabijo vas pod lipe pred gasilskim domov v Boštanju, v soboto 4. avgusta. Za zabavo bo poskrbel ansambel Pogum.

Dobrodošli na Okiču in v Boštanju, kjer bodo za srečelov, jedačo, pijačo in odlično vzdušje poskrbeli prizadevne gasilke in gasilci.

Na spletno stran smo dodali zapisnik 24. redne seje Sveta KS Boštanj, ki je bila  21. junija 2018.  

Povezava (zapisnik) >>> 

Do starejših zapisnikov sej Sveta KS lahko dostopate iz padajočega menija desno zgoraj ("Svet KS" - "Zapisniki"), oz. jih najdete na povezavi tukaj. 

Na Okiču, pri rojstni hiši Antona Umeka - Okiškega, smo v soboto, 9. junija, svečano obeležili 180 letnico njegovega rojstva. Bogat kulturni program so pripravili učenci OŠ Boštanj, ki so predstavili življenje pesnika in pisatelja, jurjevi pevci iz Okiča, kvartet Boštanjski prijatelji ter članice in člani KUD A. Umek - Okiški. Zbrane so nagovorili župan občine Sevnica Srečko Ocvirk, direktorica sevniške knjižnice Anita Šiško in predsednik KUD A. Umek - Okiški Damjan Žužek. Ob tej priložnosti so izdali spominsko publikacijo "Anton Umek - Okiški, 180 let", pripravila jo je Tatjana Žužek. Za pogostitev so poskrbele članice Aktiva žena Boštanj in domačini iz Okiča.

VEČ V FOTOGALERIJI >>>

Očetu Janezu in materi Jeri (rojeni Železnik) se je Anton Umek rodil 12. junija 1838 na Okiču nad Boštanjem, v družini je bilo pet otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Boštanju, v Ljubljani pa v letih 1853–1854 tri razrede normalke. Ob podpori boštanjskega župnika, Ignaca Kutnarja in vodje ljubljanske normalke Janeza Nepomuka Šlakerja, se je šolal v gimnaziji v Ljubljani in leta 1862 maturiral z odliko. Kolebal je med študijem filozofije ali teologije, odločil pa se je za študij klasične filologije na Univerzi na Dunaju (1862–1866). Denarno ga je podpiral boštanjski vitez Ludvik Gutmannsthal Benvenuti. Po zaključku študija leta 1866 je bil profesor pripravnik na gimnaziji v Šentpavlu na Koroškem. Istega leta je na povabilo Antona Janežiča pričel s poučevanjem slovenskega jezika na državni gimnaziji v Celovcu. Janežiču je pomagal pri izdaji knjig in urejanju literarne revije Slovenski glasnik. Od leta 1865 naprej mu je pomagal urejati novo literarno revijo Besednik, nato pa je bil, od leta 1869 do smrti, njegov samostojni urednik. V Celovcu je se poročil s Franzisko Rabitsch in imel z njo hčerko Bertho. Umrl je leta 1871 za pljučno boleznijo v vasi Trušnje nad Velikovcem, star šele 33 let, ko je bila njegova hčerka stara komaj eno leto. Pokopan je na pokopališču sv. Ruperta v Celovcu, blizu prijatelja Antona Janežiča.

Pesnik je svoje pesmi objavljal pod psevdonimom "Okiški", po imenu svojega rojstnega kraja, kjer njegova rojstna hiša še danes stoji. Ime velikega narodnega buditelja in domoljuba ter borca za slovesnko besedo, pesnika ki je izdal dve pesniški zbirki, nosi danes kulturno-umetniško društvo v Boštanju.

Več o življenju Antona Umeka najdete v pubikaciji, ki je bila izdana leta 1876, napisal jo je J. Marn ("Jezičnik ali Jan Nep. Nečasen pa Anton Umek Okiški", natisnil in založil Rudolf Milic). Na povezavi najdete del iz knjige, ki se navezuje na boštanjskega rojaka.

Tudi preko naše spletne strani smo vas povabili na tradicionalni pohod, ki ga je že 18. leto zapovrstjo organiziralo Društvo vinogradnikov Sevnica-Boštanj. 27. aprila je množica članic, članov in prijateljev društva, obiskala vasi pod Lisco, povzpeli smo se tudi na Lovrenc. Pohod smo pričeli na Šmarčni, z ogledom Dolinškovega kozolca, končali pa smo ga na Okroglicah.

Trasa je bila dolga okvirno 6 km, večina pohodnikov pa se je povzpela tudi na 722 m visok Lovrenc, kar je pot podaljšalo za dodatne 4 kilometre. Ciril Dolinšek nam je slikovito predstavil Šmarčno in Dolinškov kozolec, tj. etnološko zbirko kmečkega orodja in gospodinjskih pripomočkov iz obdobij od l. 1850 – 1960. Članice aktiva žena iz Šmarčne so na startu pohoda zbrane udeležence razvajale z domačimi dobrotami. Čez brv smo preko Save krenili na Breg, od tam pa po Jurkovi poti proti Razborju. Štirje člani društva vinogradnikov tudi na tej, verjetno že skrajni nadmorski višini, pridelujejo odlična vina. V druženju z dobrotami, ki so jih pripravile razborške gospodinje, smo jih poskusili v domu krajanov. Pred tem sta pohodnikom Matej in Jože Imperl v cerkvi na Razborju nazorno predstavila zgodovino, utrip in aktivnosti, ki se odvijajo v tej idilični vasici pod Lisco. Naše srečanje so popestrili razborški pevci, ki so ubrano odpeli nekaj vinskih napitnic. Iz Razborja nas je pot vodila do Okroglic, do gostišča Močivnik. Na Lovrencu se je, na veselje pohodnikov, razcvetel encijan. 

Podrobnosti in fotogalerija: https://www.drustvo-vinogradnikov.si/241-18-pohod-drustva-vinogradnikov-sevnica-bostanj

Pomlad je čas za nove začetke, med drugim tudi za novo kolesarsko sezono. Pred štirimi leti so v KD Sevnica v sodelovanju s krajani Šmarčne in župnijo Boštanj pričeli z blagoslovom kolesarjev. Dogodek se odvija v za ta primer idiličnem okolju, ob vedno bolj obljudeni posavski kolesarski poti, pri novi cerkvi Marije pomočnice na Šmarčni. Dogodek in obred zbereta kolesarje s širše okolice, kjer se skupaj spomnijo dobrih človeških vrednot, katere naj prevladujejo povsod, tudi na kolesu. Varnost, strpnost in ne nazadnje skrb za sočloveka z raznimi oblikami druženja, katerim je lahko skupna točka tudi rekreacija.

Obred, v nedeljo 25. marca, je tudi letos vodil boštanjski župnik Fonzi Žibert. Članice KD Sevnice so pripravile majhne spominske butarice in spominsko nalepko za kolo za vse udeležence. Po končanem obredu je sledilo druženje s pogostitvijo ob gasilskem domu in prijaznih krajanih Šmarčne. Blagoslov je lep tradicionalen verski in slovenski obred, katerega je nujno negovati, prilagajati času in potrebam ljudi. Vabljeni prihodnje leto, na cvetno nedeljo, na že peti blagoslov kolesarjev. V  sezoni pa vsem kolesarjem  veliko udobnih kilometrov, kamorkoli se zapeljete, tudi in predvsem ob lepi, varni in dostopni posavski kolesarski poti, želijo iz KD Sevnica.

Februarja 2018 je minilo 35 let, odkar smo v Dolenjem Boštanju izgubili svoje »tromostovje«. Stari kamniti dvoločni cestni most čez Mirno tik nad njenim izlivom v Savo je zaradi ožine desetletja po drugi svetovni vojni predstavljal črno točko na vse bolj prometni tedanji magistralni cesti Zidani Most–Drnovo. Kot tak je bil povod številnim prometnim nesrečam.

V začetku leta 1983 je celjsko podjetje Ingrad začelo z gradnjo težko pričakovanega novega cestnega mostu čez Mirno. V sklopu izgradnje so izvedli regulacijo Mirne na njenem ustju in z nasipom nadvišali planum mirnske ceste s priključkom ob novem mostu. V sklopu novogradnje so porušili boštanjski »torzo« iz leta 1940, železobetonski most čez Mirno, enega od dveh predvojnih cestnih mostov kot ostanek nikoli uresničene prestavitve trase tedanje banovinske ceste Krška vas–Celje, ki jo je Banska uprava Dravske banovine nameravala pred drugo svetovno vojno namesto ob Savi speljati skozi Boštanj. Zgornjo fotografijo je posnel Ljubo Motore, in sicer 5. februarja 1983, na njej se lepo vidi začetek rušenja starega »torza« čez Mirno ob gradečem se novem cestnem mostu.

(povzeto po Oskar Zoran Zelič, pridobljeno na FB, 15. 3. 2018)

Drugi nadvoz, boštanjčani mu včasih rečemo tudi "mrtvi most" čez progo v Dolenjem Boštanju, še vedno stoji. Tudi ta ni bil nikoli v funkciji, zgrajen je bil v letu 1939 in vsaj še nekaj časa ostaja kot čvrst pomnik nekih drugih časov (fotografija je od novembra 2017).