Za del Posavja, na območju občine Sevnica, je značilen hribovit in prijazno zaobljen gričevit svet, prepreden z ožjimi dolinami in dolinicami. Hribovita pokrajina, ki se vzpenja ob sotočju rek Mirne in Save na njunem desnem bregu, se imenuje Krško gričevje in se nadaljuje proti jugu.

Preska je gričasta vasica (ima le štiri hiše) v severnem delu Krškega gričevja, ki leži v istoimenskem slemenu, na katerem se rodovitno polje na severu vzpne v nekoliko višji gozdnat Veliki vrh (540 m). Na južni strani je gozdnati Hrebec (532 m), na zahodu Presko obdaja grapa konjščanske doline, na vzhodu pa grapa Podolin, ki se nadaljuje proti nižje ležeči vasi Lukovec.

Če malo bolj natančno pogledamo na zemljevid lahko opazimo, da je v Sloveniji več krajev z imenom Preska. Značilnost takih krajev je, da ponavadi ležijo na višjih predelih, (slemenih, gričih, hribih) imajo značilno J ali JV lego in so z vseh strani obdani z gozdovi.

Pol kilometra JZ od Preske, ob cesti s Konjskega, se nahaja arheološko nahajališče Pri Zlatem teletu. Leta 1904 je J. Plečnik izkopal gomilo in našel 31 skeletnih ter 1 žgan grob. Gradivo hrani Prirodoslovni muzej na Dunaju.

Najdbe iz te gomile pa večinoma nimajo primerjave v slovenskem halštatskem prostoru. Dva grobova (16 in 28) pripadata starejšemu cestoškemu horizontu 5. stoletja, obdobju najmlajše stopnje železne dobe.

Grobova 11 in 24 sodita v prvo polovico 6. stoletja, grobova 10 in 23 pa v drugo polovico 6. stoletja. V splošnem je za širše območje Boštanja značilno, da je bilo prebivalstvo v železni dobi naseljeno v utrjenih višinskih naseljih, gradbiščih, ta doba pa veže tudi na tu naseljena ilirska plemena.

Po pripovedi starejših vaščanov je v 19. stoletju mnogo ljudi iz širše okolice iskalo kruh čez lužo. Frančiška Lisec, roj. Kočevar, se še danes spominja pripovedi moža Franca Lisca (1903 – 1982):

Kot da to še ni dovolj, je morala na vrata trkati še druga svetovna vojna. Preska je ležala na mejnem pasu med Italijo in Nemčijo, ki je od leta 1918 spadala v občino Boštanj (prej Studenec), zato so bili vsi vaščani izseljeni. Eni so našli zatočišče pri sorodnikih bodisi na nemški (Štajerska), bodisi na italijanski strani (Dolenjska), drugi so bili izseljeni v Avstrijo in Nemčijo.

V prizadevanju okupatorja za ponemčitev prebivalstva je okupator hotel uvesti nemška zemljepisna imena. Preska naj bi se preimenovala v Grehog. Ob koncu vojne v letu 1945 so se preživeli postopoma vračali v svoje vasi, toda vojna ujma ni prizanesla niti izpraznjeni Preski.

Požgani domačiji Novšakovih in Liščevih (današnja domačija Hrovat) in izropana, uničena poslopja ter hiše ostalih domačij niso predstavljala lahek začetek življenja za mlade družine.

Trdno delo in složnost med vaščani štirih domačij so bili vzrok, da so se vaščani nekako prebili skozi vse zapreke in v nekaj letih ponovno zaživeli normalno življenje, kolikor je to dopuščalo povojno obdobje.

Preska je bila dostopna po grapi Podolin iz Lukovca, najkrajša povezava s Sevnico pa je bila: za Zemljakom – Jelše – Žrel – Radna. Slednja bližnjica je bila tudi najkrajša povezava s Sevnico za okoliške vasi in je predstavljala glavno povezavo vasi iz okolice Dol, današnja občina Škocjan (Dole – Babje koleno – Rogačice – Preska – Jelše – Radna) s Sevnico. Po omenjeni poti so kmetje vodili živino na sejem v Sevnico ali pa prišli na vlak za Trbovlje, kamor so fantje hodili prodajat vino in druge domače pridelke.

Preščani so brez elektrike živeli vse do leta 1963, ko je končno zasvetila prva luč tudi na Preski.

Danes so na Preski štiri domačije: Lisec, Sever, Novšak in Hrovat. Vaščani in bivši prebivalci Preske si prizadevamo, da bi na Preski ohranili stare ljudske običaje in navade, neokrnjeno naravo in kulturno dediščino ter pripovedi dogodivščin starejših vaščanov. Da bi nam to lažje uspevalo, smo leta 2002 ustanovili Društvo Preska.

Pridelava pristnega dolenjskega cvička je tu ponos vsakega vaščana. Poleg Preske imamo vaščani vinograde z zidanicami tudi v sosednjih vinskih goricah Poganka in Dedna gora.

Ne pozabimo omeniti sadovnjakov s precejšnjim številom starih sort jablan, hrušk, češenj, orehov in sliv, ki so jih tudi sušili v sušilnicah za sadje (šiunca), danes pa le še spominjajo na nekdanji način zaslužka.

Simbol stare vaške arhitekture so: trije kozolci kmetij Lisec, Sever in Novšak, sušilnici sadja in stara kašča, katera je na desni že na novo dozidana, stare drvarnice itd.

Zahvala je namenjena ga. Frančiški Lisec, ki mi je pomagala pri zbiranju podatkov iz njenega življenja na vasi. Zahvaljujem pa se tudi predavatelju g. Iztoku Bončini, ki je tako zanimivo vodil ta tečaj.