KRAJ SO BILI IN KRAJ SO - LJUDJE, KI SO ŽIVELI IN ŽIVIJO TOD...

Ko govorimo o Boštanju in Boštanjčanih (v ožjem ali širšem smislu), mislimo na “Kranjce” v nasprotju s Sevničani na levem bregu Save, ki jih poimenujemo “Štajerce”. Ta delitev po reki Savi, ki je nastala v 10. stoletju (ko se je območje današnje Slovenije razdelilo na mejne krajine in kasneje na dežele), je bila na tem območju zelo živo prisotna, delno še danes, čeprav so mostovi na Savi in enotna Občina Sevnica po letu 1955 to delitev močno omilile.

"Mesto niso kamni, ceste in zgradbe - mesto so predvsem ljudje;" je dejal znameniti slovenski arhitekt Mušič, ki ima tudi korenine v naši srenji. Njegov oče je bil pred vojno zdravnik v Sevnici in je zdravil in obiskoval bolne tudi v Boštanju.

Kdo ve, kdo je bil seme za boštanjsko drevo življenja, katerega globoke korenine komaj slutimo, njegovo mogočno krošnjo pa težko dojamemo? V Boštanju so številni rodovi živeli ob trdem delu in težkih življenjskih preizkušnjah, ob ljubezni do svoje zemlje in spoštovanju do sebe. Mnogi, ki so tako ali drugače zaznamovali kraj, so danes pozabljeni, njihova imena pa niso nikjer zapisana. Spomin najstarejših, stare obledele slike, napisi na nagrobnih spomenikih, kronikah in urbarjih, ne segajo do začetkov.

Prav pa je, da se spomnimo tistih, za katere vemo in vseh, ki danes živimo tod.
 

V Boštanju je tekla zibelka vrsti znanih umetnikov in za slovenski narod zaslužnih ljudi. 

KIPAR ANTON ŠTEFIC

je bil rojen leta 1878 v Gabrniku pri Boštanju. Njegovo kratko življenjsko pot je prekinila prva svetovna vojna. Narodna galerija v Ljubljani hrani troje njegovih del v bronu: Lastni portret, Umetnost in Slepec.

SLIKAR FRANC KLEMENČIČ
"Človek slovenskega podeželja"

Rodil se je 12. oktobra 1880 v Ljubljani. Družina se je kmalu po njegovem rojstvu preselila v Boštanj, kjer je na Puglju (Gorenji Boštanj) preživel otroška in deška leta. Že tedaj je rad risal in rezbaril. Starši so spodbudili njegovo nadarjenost in ga po ljudski šoli, ki jo je obiskoval v Boštanju in Sevnici, poslali v uk k podobarju Antonu Riharju v Koprivnico. Kasneje se je šolal v Ljubljani, v umetnoobrtni šoli in jo kot izredni dijak končal pri prof. Juliusu Springerju.
Mladenič, ki se je v domačem Boštanju izkazal s sliko Rožnovenska Mati božja za Liparjevo kapelo, je s podporo krškega župnika odšel na Dunaj. Leta 1903 je tam, skupaj s slovenskimi sošolci ustanovil akademski klub Vesna, kjer so izdelali program, po katerem so hoteli ustvariti slovensko narodno umetnost in jo približati ljudstvu.
Franc je nadaljeval študij v Munchnu, iz tega obdobja je nekaj njegovih zelo znanih del: Avtoportret, Mati z otrokoma, Motiv iz gnezda in drugo.
Okrog leta 1906 se je vrnil v domovino, se poročil in živel v Sloveniji, v različnih krajih: v Krškem, Ljubljani, Vodicah, Zalogu pri Moravčah, umrl pa je 3. novembra 1961 na Bokalcah.
Slikal je domačijo, privlačne in čustveno obarvane krajinske motive, tihožitja in rože.
 

PESNIK ANTON UMEK - OKIŠKI

Rojen je bil 12. junija 1838 na Okiču nad Boštanjem. Gimnazijo je dokončal v Ljubljani, šolanje pa nadaljeval  na vseučilišču na Dunaju. Njegov glavni predmet je bilo jezikoslovje, po končanem šolanju je postal profesor slovenskega jezika na gimnaziji v Celovcu.

Pesnik je svoje pesmi objavljal pod psevdonimom "Okiški", po imenu svojega rojstnega kraja, kjer njegova rojstna hiša še danes stoji. Ime velikega narodnega buditelja in domoljuba ter borca za slovesnko besedo, pesnika ki je izdal dve pesniški zbirki, nosi danes kulturno-umetniško  društvo v Boštanju. Anton Umek je umrl 15. junija 1872 za pljučno boleznijo, star komaj 33 let.

Takole je zapisal v svoji pesmi:

Bratje, slušajmo nauke,
Ki jih daje zgodovina,
In slovenska domovina
Serce naj odpira njim,
Tužno gledamo sedanjost,
Terdi boji so rodili,
Svetle zvezde zatemnili.

In zaterli zlati čas,
in na kraju:
Pomenljive so besede:
"Človek sam si srečo kuje,
Sam si rod usodo snuje."
Tud Slovencem naj velja!

KIPAR IN MEDALJER VLADIMIR ŠTOVIČEK
"Umetnik, ki je vroče ljubil življenje"

Akademski kipar in medaljer se je 26. junija 1896 rodil v Boštanju. Življenjska pot ga je vodila v Ljubljano, v Prago, od tam pa je odšel v Paris, kjer je izoblikoval svoj umetniški izraz. Prejel je številna priznaja in imel samostojne razstave v Ljubljani, Mariboru, Celju, Novem mestu, Brežicah, Krškem, Kostanjevici, Sevnici, Boštanju, Kranju... ter v številnih drugih krajih Slovenije in bivše Jugoslavije. Svoja dela je razstavljal tudi na Dunaju, Pragi, Bratislavi in drugih večjih evropskih mestih.

Čeprav je njegov opus izreden in predstavlja pomemben del na področju kulture - medaljerstva, je ostal mojster Štoviček celo življenje zelo skromen. Ob različnih praznovanjih je namreč podaril veliko svojih del krajem, kjer je živel in delal. Tako je zapustil preko 500 plaket, medalj in plastik občini Krško, rodnemu Boštanju pa je ob kulturnemu prazniku zapustil 27 svojih del. Izdelal je plaketi Boštanja in podobo Antona Umeka - Okiškega. Da je Vladimir Štoviček resnično velik umetnik, potrjujejo njegova dela, ki so razstavljena skoraj v vseh evropskih prestolnicah in tudi izven nje. Vse do svoje smrti, leta 1993, je ostal izredno ustvarjalen.

V Boštanju vedno dobrodošlemu gostu je bil podeljen naziv "Častni krajan Boštanja".

KIPAR IN PESNIK RUDI STOPAR

Rojen 30.5.1939 v Boštanju, zdaj živi v Sevnici, po srcu - kot pravi tudi sam, še vedno Boštanjčan. Izdal je štiri pesniške zbirke. Piše od mladih let, poleg lirske poezije piše še haiku pesmi. 1993. leta je za te pesmi prejel mednarodno nagrado. Njegove pesmi so izraz nenehnega podoživljanuja narave, sočloveka in sebe, polne so pristnih podob in metafor ter razumne simbolike, vzvišene nad vsakdanjo besedo, vendar človeško preproste. V njih je predvsem izrazil sebe, svojo bolečino, svoj nemir, ljubezen, impresijo.

Že vrto let se uveljavlja s svojimi skulpturami iz varjenega železa, zelo znane pa so tudi njegove skulpture iz lesa. Njegovo kiparsko delo obsega okrog 700 skulptur, med drugim pa je razstavljal tudi v Hamiltonu, Dundasu, Torontu, Londonu; Cambridgeu in St. Christiansu. Njegova dela so razpršena od Sevnice, Trebnjega, Beograda, Karlovca, Ljubljane, Zagreba do Pariza, številne umetnine pa so v zasebnih zbirkah v Sloveniji in zunaj nje, predvsem na Nizozemskem, v Nemčiji, Avstriji, Švici, Alžiriji, Kanadi, Franciji...

Tudi knjigi "Boštanj-800 let" je s svojim prispevkom vtisnil svoj neizbrisen pečat, predvsem v idiličnem in doživetem opisovanju svoje mladosti, ki jo je preživel v Boštanju. 
 

Pobočje mraka -
zaprta vas v školjko,
Boštanj mirno spi.

Haiku

JUSTI GNEDIČ - KOZINC, ljudska pisateljica in pesnica iz Mrtovca pri Boštanju, ki je izkušnje svojega bogatega življenje, vse do odhoda k večnemu počitku (2005) izražala v avtobiografijskih zapisih.

Med bogato zapuščino spominov iz njenega življenja je tudi zapis, ki je nastal v izseljeništvu v Nemčiji, med 2. svetovno vojno: 


      SLOVENSKA ŽENA NI DEKLA

   V taboriščni dvorani so stale v vrsti. Same starejše ženske, nad dvajset jih je bilo. Niso vedele zakaj stoje, vedele so le, da je tak ukaz in da morajo ubogati. Končno pade povelje: »Mirno!« V dvorano je stopil lagerkomandant z grupo dobro rejenih mož. Vsi so bili obuti v škornje, v rokah pa so imeli konjske biče – prihajali so od nekje iz okolice. Posedli so se v polkrogu okrog mize.
   »Številka desettisoč… Konhajzler Antonija!« je pozval taboriščni pisar in iz vrste je stopila žena, vsa siva, izmučena, a brez strahu v očeh. »Delat pojdete,« je prevajal tolmač. »Trdna se ste še in ne bomo vas redili zastonj« je odločal komandant. »Ne grem, vrnite mi mojo zemljo in dom pa bom delala. Kaj ni dovolj, da vam gara pet mojih otrok!« Možje ob mizi so se spogledali in na vrsto je prišla druga. »Dvanajst otrok sem rodila, rada sem delala doma, tu pa ne bom. Petdeset let sem garala, dovolj je!« Tako se je zoperstavila tudi Levstikova mama iz Lisičjih jam. Možje so se spet le spogledali. »Vrnite mi mojo Anico, ki ste jo umorili, pa hočete naj vam delam!« Vsi smo poznali bolečino Andriharjeve Micke iz Apnenika, ki ji je kmalu po prihodu v taborišče umrla mlajša hčerka Anica.
   In še in še so stopale žene pred može in z njimi so se vrstile različne pripovedi, a enake zahteve: »Vrnite nam dom in zemljo, vrnite otroke, vrnite domovino!«. Možje ob mizi pa so se le spogledovali in molčali. Bili so okoliški kmetje in vedeli so, da med temi ženskami zaman iščejo dekle za svoje kmetije.

SKLADATELJ JAKOB JEŽ

Prof. Jakob Jež, uveljavljen slovesnki skladatelj, je rojen 23.11.1928 na Vitovcu pri Boštanju. Zdaj živi in dela v Ljubljani in Gradežu pri Turjaku. Glasbeno zgodovino je končal leta 1954, ob tem je študiral še kompozicijo in ves čas poklicno deloval v glasbenem šolstvu. V letu 1995 se je upokojil kot redni profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Jež je skladatelj številnih vokalnih in komornih del, ki odražajo visoko umetniško vrednost.

V Boštanj je med obema vojnama rad zahajal slikar FRAN STIPLOVŠEK. Bival je na kmetiji pri Papeževih, hodil po bližnji in daljni okolici in vneto slikal. Nekaj izrednih motivov, npr. t.i. grofov kozolec ob vstopu v Boštanj "Na klancu", v naravi ni več ohranjenih.

Tudi danes v Boštanju živi in dela nekaj priznanih umetnikov: LOJZE RAK - rezbar, likovno ustvarjalni par TONE IN JUDITH TSCHERFINGER - ZGONEC, TADEJA GABRIČ - MUCK, slikarka odprtih poti in odlična portretistka, rojena v Boštanju, pa se je preselila v Ljubljano.